»Umetnika se v zaprtem prostoru galerije soočita z delom in razmišljanjem drug drugega ter ob tem spoznata nekaj bistvenega: da je v njunih izrazno povsem samosvojih delih vedno prisotna komponenta, ki presega posameznika – nekaj splošno človeškega, kar različne poglede povezuje v skladno celoto.«
»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«
»Sama zelo veliko komponiram, ker je to zame zelo pomembno – da lahko igram in izražam stvari, ki jih drugi umetniki z že obstoječimi kompozicijami ne morejo.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju